Drugi dan se je začel kislo. Ko sem odprla oči, se mi je najprej zdelo, da je še zelo zgodaj. Svetloba ni obetala nič dobrega. O… kjut, ščije, me je razsvetlilo. Potem se je zabliskalo. Ne zunaj, temveč v moji ubogi buči. Ob pogledu na uro se je poblisnilo še močneje. Superca. Enajst. Po planu naj bi ob zori pobrala lene kosti in odrajžala dalje, midva pa sva takrat še veselo krožila okoli fuzbal stadiona, skandirajoč: ” Dule Savić!…”. Silnem bliskanju in sestavljanju skupaj je sledilo zajtrkosilo. Najini gostitelji so se še posebej potrudili in nama pripravili obilen obrok preden kreneva naprej na pot. Med torto in kavo smo stlačili zemljevid in sklenili, da je najboljše, da pičiva dalje po ibarskoj magitrali. Navodila in pita za na pot, fotkanje, slovo, zadnji napotki in… Gasa! Jp, že v prvem križišču sva falila. In… jp, res je. To ni maček, to je telegrafarca. Sred ceste. WIBD!

Dan se je nadaljeval v podobno poetičnem ritmu. Ibarska magistrala se je izkazala za zelo zmuzljivo stvarco. Prekruzala sva ziljon luštnih vasičk, naletela pa tudi na manj idilične prizore.

Ker je bil Lubo priden, sem ga peljala v Vrnjačko Banjo na kufe. In ker je bil zares priden, je dobil še majčko.

In potem sva se vozila in vozila in vreme je bilo resnično zanič. Do Niša sva prispela, ko je bila že trda tema. Kje za vraga naj zdaj najdeva prenočišče? Križarila sva po mestu, malce tudi preklinjala in po naključju zagledala hotel. Zgledal je drag, ampak dan je bil dolg in midva jako utrujena. Lubota sem poslala v izvidnico, sama pa sem si privoščila cigareto na obrežju Nišave.  Fensi šmensi hotel je imel hud razgled, udobno posteljo, spodobno kopalnico in kar je še posebej razveselilo Lubota – fuzbal na tv-ju. Juhej! Na srečo je bil minibar poln…

Po par mesečnem kolebanju, Makedonija – ja, Makedonija – ne,  je odločitev padla šele, ko sva zavijala iz parkirišča pred blokom. Resda je daleč in časa (pre)malo, ampak… ja, pejva. In sva šla.

Slavonika se je vlekla kot kurja čreva, rumenih polj oljne repice ni in ni hotelo zmanjkati, mrečes se je vstrajno popal na šajbo, Krosa pa je pogumno dirkala naprej.

Cilj prvega dne je bil Ub, dobrih 50 km oddaljen od Beograda. Luštno mestece, do katerega preko Obrenovca in Piromana vodi rahlo vzvalovana cesta; rojstno mesto fudbalskih legend Dragana Đajića in Dušana Savića, filozofov Branislava Petronijevića in Božidara Kneževića in hometown moje drage bivše sodelavke M.

Po prijetnem čveku, domačih čevapih, rakiji,  piti in najboljšem siru ever, smo jo mahnili na ogled mestnih znamenitosti,  fensi šmensi barčka in kjutne Maksove pivnice.

Ob svitu smo Maksi pomagali zakleniti vrata, on pa nam je podaril nepoznabni điro di ub. Hvala M4, za lep večer.

Cyb3r me je namočil med šestkarje. Pofočkanec objavi šesto fotko v šestem albumu. Očitno je to nek nov blogerski špas.  Ampak ok, se grem zraven:

Fotka je bila posneta lani jeseni, v krajinskem parku Sečoveljske soline.

Za nadaljne šestkanje ne bom določila nikogar; kdor  pa želi, se lahko prostovoljno javi.

Robert se je rodil leta 1959 v makedonski Krivi Palanki. Živi in dela v Milanu. Ampak, fant, kaj dela!

Večina njegovih del je avtobiografskih. Znan je predvsem po svojih šokantnih fotografijah, ki jih razstavlja po celi Evropi. Ukvarja se tudi z videom in instalacijami. O Body artu sam pravi, da zanj ni zgolj senzacionalna likovna akcija, temveč karakterna lastnost “bioenergetskega humorja ali tragedije organskega spektakla”. Eksperimentalno kombinira rastlinsko, živalsko in človeško.

Ne bom na dolgo in široko razpredala o tistem, kar se da povedati zgolj z dvema besedama: morbidna fascinacija. My kind of art.

Na žalost pa mojstrove umetnine niso prav poceni. Govori se, da stanejo prava mala bogatstva, zatorej jih na mojih stenah vsaj še nekaj časa zagotovo ne boste uzrli. Do takrat se bom pač “futrala” z materialom, ki ga najdem na netu.

http://gligorov.aeroplastics.net/

Še ena, mal manj morbidna, sam zate Spasky…

Jp, še zmir sem živa. Čeprav me ta teden neki lovi. Včer sem z glavo skor razsula šefetovo omaro, na ledeni poti iz službe domov naredila polšpago, dons pa sem se ulegla na (suhe, notranje) stopnice, ko sem s polnim naročjem fotokopij dirkala po štengah. In ker star portugalski pregovor pravi, da je samozavestni umrl od starosti, previdni pa je šel za njegovim pogrebom, me hudičevo mika, da bi jutri ostala doma. Na toplem. Ker te stare kosti niso narejene za trenutne vremenske razmere.

Pogrešam poletje.

Nočem o tem tukaj, ampak si ne morem pomagat…

Ker res verjamem.

http://www.vest.si/2008/09/06/soocanje-obljub-zk/

http://www.radiostudent.si/article.php?sid=16243

Stipe je danes skorajda dobil kompanjona. Ampak so na srečo že vsi oddani. V nasprotnem primeru, bi najbrž vzela vse tri predatorčke. Če so pa tok luuuuuušniiiiiiiiiiii! A ne?

Big brother pa še vedno gleda…

Obljuba dela dolg in končno sem našla čas, da napišem nekaj več.

27. aprila sva jo mahnla proti Toskani. Kr tko, na blef. Brez zemljevida, brez rezervacij, brez konkretnega plana. Nekje med Padovo in Bologno sva ugotovila, da v bistvu ne veva čist točno, kje se Toskana sploh začne in da morda ne bi bilo napak kupiti kakšnega zemljevida. Po posvetu in sendviču sva se odločila, da avtocesto  zapustiva pri Cavallini. Naredila sva giro okoli jezera Lago di Bilancino in si ogledala enega od mnogih gradov družine Medici.

Castello Mediceo di Cafaggiolo leži v dolini reke Sieve, cca. 25 kilometrov severno od Firenc. Trdnjava firenške republike, zasnovana v 14. stojetju, je leta 1443 prešla v (za moje pojme zelo grabežljive) roke slavne bankirske družine Medici. Leta 1452 se je Cosimo starejši odločil, da je čas za spremembo. Poklical je eminentnega arhitekta Michelozza; ta je staro dobro trdnjavo preobrazil v eminentno lovsko vilo, ki je postala priljubljeno zbirališče največjih umov italijanske renesanse in najljubša “vikendica” Medicijevih. Parkrat sem prislonila ušesce k stenam, ki bi, če bi znale govoriti, imele kaj povedati. Svašta se je dogajalo; poroke (te organizirajo še danes, ampak ne Medici), rojstva, plesi, zabave, sprejemi, prevare, umori.

Leta 1576 je v gradu živela Eleanora di Toledo. Njen možek, Pietro di Medici se je veselo stepal okrog, zato se je, revca, počutila zapostavljeno. In si je umislila mladega ljubimca, Bernardina Antinorija. Ta pa je ušpičil vraga in pol. V samoobrambi je fental nekega modela, zato ga je Eleanorin tast poslal na Elbo. Ljubezenska pisma, ki jih je vstrajno pošiljal svoje dragi, pa so bila zanjo usodna. Nekega dne, ko je bil slučajno doma, jih je namreč dobil v roke prevarani don Pietro. Pobasal je svoj bleščeči meč in kratkomalo pokončal svojo nezvesto ženičko.

Med prvomajskimi prazniki smo jo mahnl v Italijo. V Toskano. Desc, Krosa in mua. S trikrat preveč prtljage, kot ponavadi. Spala sva v rojstnem mestu italijanske renesanse – Firencah, srednjeveškem Manhattnu – San Gimignanu, Sieni, blizu Populonije in Volterri. Obredla sva še dobršen del toskanskega podeželja, jo mahnila do morja, poskusila purounat stolp v Pisi… Ne bom na dolgo in široko razlagala kako je blo. Se mi ne da. Vsaj zdele ne. Mogoče kdaj drugič. Tokrat samo par utrinkov…

letos sem bila pridna. Zelo. Celo tako zelo, da mi je tvoj največji tekmec, Božiček, pod smreko parkiral ganc novo ardjčo Kroso. Takšnalo:

Čeprav mi za raznorazna tekmovanja in dirke ponavadi čist dol visi, sem se tokrat izjemoma udeležila enga tazga heca. Cross Country Challenge so rekli, da se imenuje. Jaz mu pravim C3.

Sredi prejšnjega tedna me je poklical Spaski, se pohvalil, da ima nove gume in da se je odločil, da jih bo stestiral tko kot se šika: na čist tazaresni dirki. S Cyb3rjem, da sta se prijavila in če pridem navijat. Vede. In sem šla.

Štart motokrosistov:

Gužva

Run Forest, ruuuun!

In so šli…

Eni pa so medtem pozirali…

…dokler ni začelo iti zares

Moja favorita:

]]> http://firebitch.wordpress.com/2007/09/24/c3-cross-country-challenge/feed/ 2 firebitch http://firebitch.wordpress.com/2007/08/22/ajmolrajt/ http://firebitch.wordpress.com/2007/08/22/ajmolrajt/#comments Wed, 22 Aug 2007 19:39:40 +0000 firebitch http://firebitch.wordpress.com/2007/08/22/ajmolrajt/ ]]>

Doma sem. Pomirjena in ofišli zdrava. Fleka na pljučih ni več.

Ko sem 18. maja že nevemkaterič vlačila flaše parafina in petroleja iz avta, sem se zaklela, da je to zadnjič. Dost je tega heca. Ajm tu ould 4 dis šit. Ni več vesela, žmoha, filinga tapravga. Maturantska četvorka za Guinnessa + grmenje na dabldekerja precizno zloženih strojmašinistov, se mi je zdel en tak luštkan ivent za moj zadnji izbruh. Pa je šlo vse po slabem. Pri štetju so baje goljufali, jaz pa sem si zalila pljuča s parafinom. In pristala v bolnici.

Sledile so preiskave, špikanja čezinčez, pihanja v raznorazne čudne naprave, vsa mogoča slikanja in čudovita bolniška hrana. Po hospitalizaciji še preiskav, špikanj, pihanj ter slikanj in dva meseca negotovosti.

Kaj je un flek, ki ga je pokazal CT? Je od parafina in bo izginil? Bo ostal in naredil nič dobrega? Bodo potrebne takozvane invazivne metode? Mi bojo nabil eno dolgo iglo med rebri pa vse do fleka, odščipnili košček mojih bougih pljučk in pogledal kaj to je? Mi bojo našponal cevko skozi nos in jo rinil vse dol do bronhijev in še mal?

V torek mi zazvoni gsm. Ojej! Pulmo. Kdaj imam cajt, da pridem k njim? Nimam ga, hočem zavpit. Ampak že dvakrat sem odložila… Preden sem se zavedla, sem spet pakirala rukzak. Bek tu bolnico.

Dec me je odložil v sobi s tremi starejšimi damami, me plosknil po tazadni, kušnu in oddirjal nazaj na šiht. No, lepa reč. Izbrskala sem majčko in hlače, ki sem jih določila za pižamo (le-te namreč nimam in ker so rekli, da lahko prinesem svoje stvari, sem pač improvizirala) in, v svojih copatih, oddrsala v toaleto. Po vrnitvi sem pogumno stopila pred dame in se predstavila. Ko sem jim na vprašanje, če se ne bom preoblekla v pižamo, odgovorila, da je to to, so najprej malček čudno pogledale, poštekale, da sem najbrž mal čudna in že smo bile frendice. Taglasne tri in tatiha. 2 kom. dolenjk, 1 kom. iz Prekmurja in 1 zasavski kos. Fajn družba. Sestre so se zjutraj hecale, da se jim zdi, da smo desce not pršvercale in mele žur. Razen hrane, sploh ni bilo tako hudo, kot sem pričakovala.

Naslednji dan pa sredi noči auf, lulat v lonček, termometer v uho, merit pritisk, sčekirat kri, zajtrk, vizita… Po viziti sem s knjigo pod pazduho oddrsala pihat v spirometer in še eno čudno napravo, in naprej do rendgena. Tam pa, itak, gužva in buklca je prišla na svoj račun. Ampak ne za dolgo. Mimo so pripeljali nosila. Pokukala sem gor, saj sem videla potetovirano roko. “Lejga trbouca! Kaj pa ti tle?” “Ja kaj, z motorjem sem se pelu, en me je nabil, razsu sem se po tleh, pol je pa eden čez mene zapelu. A nis brala?” Utimater! Glede na to, da je cel polomljen, se po dobrem mesecu tahudega dobro drži in se bo zlizal. Počvekala sva in obljubila sem, da ga pridem kaj pogledat.

Po kosilu in čveku s puncami se je oglasil guspud dohtar z dobro novico. Da je slika ok, da se morajo sicer še usest in pogovort in da je možno, da ne bo treba na bronhoskopijo. Jupijej!

Danes je šlo vse po programu: budnica, jutranje obveznosti, zatrk, vizita, potrdilo, da je vse bp, pakiranje, še hiter obisk pri bajkerju Željku, kosilo, slovo od punc (Lublanski zmajček, nea bruhaj več ogna. Boudi samo še taki navaden zmaj.) in domou!!!!

Na srečo sem imela srečo. Veliko. Flekec je izginil. Jp, on je olgone. Kokr bi rekla moja bivša cimra iz bolnice:”Bougeci hvala!”

Kaj naj rečem? Fantje so vsakič boljši. Kilometrnina se pozna. Svaka čast.

Galama

Hitri prsti

Prvo grlo

Paparaci:

Sam še duans grem spat poa pa na murčita, tralala, hopsasa. Letos sem si spet zaslužla vsaj trikrat tok dopusta kokr ga bom mela. Pa nč hudga. Bulš vrabc u rok kukr golob tm nek visok. Tku de… ja, končn šibam. Plavutke mam že gor in tuhtam, da bi šla kr na šiht v njih. Deujo dujl, da mam glavo že u Jadrani, pa de naujo preveč prčakval od mjane.

Burn in summer, sakers!

Mal za sline cedit – moj zalivčk:

Pa moj tić:

V torek po službi sem se utrujeno odvlekla do Tuša. V voziček sem vrgla pol hlebca kruha, par paradjzlnov in še neke drobnarije in se postavila v najkrajšo vrsto pri blagajni. Najprej nisem bila pozorna na dogajanje na začetku vrste, ko pa sem zaslišala povišane glasove, sem postala pozorna. Neka gospa je razburjeno klicala svojega moža, ki je z vrečkami nakupljenega že zapustil trgovino, naj vrne špecerijo. Iz vpitja sem razbrala, da ji je banka zablokirala kartico, zato jo je prodajalka hotela zadržati. Dec je prletu nazaj, zabrisal vrečke na pult in se pridružil soprogi pri vpitju na ubogo prodajalko. Kartica da je njuna in da je nima pravice zaseči, kot najhujšima kriminalcema. Da imata kritje in kaj da se grejo. Policijo da bosta poklicala. In v časopisih razkrila kako brezobrazni da so… Blagajničarka je postajala vse bolj bleda in prestrašeno je poskušala razložiti, da je banka blokirala večje število plačilnih kartic, ker so ugotovili zlorabe. Da je blokada zgolj preventivna in v njuno dobro in da mora po navodilu direktorja zadržati blokirane kartice. Ni pomagalo; možakar je postal agresiven in je na vsak način hotel kartico nazaj. Kot furija se je zagnal na drugo stran plačilnega pulta, grobo zgrabil blagajničarko, jo malček stresal, nato pa ji nič kaj nežno spulil kartico iz rok in med besnim (in malce peskovniškim) :” Nikoli več naju ne bo v ta blesav Tuš!” odvihral iz kraja nesrečnega imena. Jp, to pa je bil hladen tuš.

No, ko smo ravno pri tušu. Tudi jaz sem ga doživela. Že dan kasneje. Takisto hladnega. V takistem Tušu. Po podobnem protokolu kot prejšnji dan sem se znašla na blagajni. Le da tokrat nisem imela gotovine in sem blagajničarki nič hudega sluteč ponudila kartico. Pod nos mi je pomolila listek, ki je prilezel iz pos terminala in razložila, da je stvarca blokirana. No, lepa reč. Še dobro, da sem se po dogodku prejšnjega dne odločila za malce izobraževanja in na netu izbrskala novico, da je v trgovinah Tuš v Litiji in Ljubljani prišlo do skiminga – neke vrste zlorab bančnih kartic. Pa je šla, moja tabulš prjatlca…

Čez dva dni sem ugotovila, da bi bilo, glede na to, da sem broke in karticles, malce povprašat banko, kdaj dobim novo prjatlco. Pokličem, se predstavim, razložim situacijo in vsi so bili sila prijazni. Celo sumljivo prijazni. Pojasnili so, okoliščine preklica kartice, me potolažili, da so novo kartico in pin kodo že poslali in me povabili, da se zaradi nekih formalnosti oglasim pri njih. Odlično. Pridem, sem obljubila. Pa sem šla.

“Aha, ste prišli. Samo vas smo še čakali,” me je pozdravila gospa na banki. Kaj za vraga… “Saj veste kaj se je zgodilo, ne?”

“Vem tisto, kar sem prebrala na netu in v cajtengu pa vidla naTV-ju,” sem zmedeno zamomljala.

“Aha, no, ti nepridipravi…khm… tudi z vašega računa so dvigovali.” …blablabla…na Madžarskem…takratpatakrat…poglejte tule…

Jebemtisestričnosstarimgarjavimkokeršpanjelom! Kar stemnilo se mi je. Pa kje so lih mene najdl! Tistih par fičnikov, plača in regres, ki sem ga šparala za na morje, icolgone! Čuka! Cirka čuka ojrov so mi zžlajfal iz računa! Prokleta horda gnila kradljiva!

Čeprav znam bit drama queen kot se šika, sem se tokrat zadržala, pogumno požrla slino in skulirano čveknila:” Ti šment. Tut men da sunl, praute. Kua pa zdej?”

V glavnem, tumejklongstorišort: bankirji so mi obljubili, da bodo manjkajoče denarčke do ponedeljka nakazali na moj bogi račun. Bomo vidl če res…