Ajmolrajt!

Doma sem. Pomirjena in ofišli zdrava. Fleka na pljučih ni več.

Ko sem 18. maja že nevemkaterič vlačila flaše parafina in petroleja iz avta, sem se zaklela, da je to zadnjič. Dost je tega heca. Ajm tu ould 4 dis šit. Ni več vesela, žmoha, filinga tapravga. Maturantska četvorka za Guinnessa + grmenje na dabldekerja precizno zloženih strojmašinistov, se mi je zdel en tak luštkan ivent za moj zadnji izbruh. Pa je šlo vse po slabem. Pri štetju so baje goljufali, jaz pa sem si zalila pljuča s parafinom. In pristala v bolnici.

Sledile so preiskave, špikanja čezinčez, pihanja v raznorazne čudne naprave, vsa mogoča slikanja in čudovita bolniška hrana. Po hospitalizaciji še preiskav, špikanj, pihanj ter slikanj in dva meseca negotovosti.

Kaj je un flek, ki ga je pokazal CT? Je od parafina in bo izginil? Bo ostal in naredil nič dobrega? Bodo potrebne takozvane invazivne metode? Mi bojo nabil eno dolgo iglo med rebri pa vse do fleka, odščipnili košček mojih bougih pljučk in pogledal kaj to je? Mi bojo našponal cevko skozi nos in jo rinil vse dol do bronhijev in še mal?

V torek mi zazvoni gsm. Ojej! Pulmo. Kdaj imam cajt, da pridem k njim? Nimam ga, hočem zavpit. Ampak že dvakrat sem odložila… Preden sem se zavedla, sem spet pakirala rukzak. Bek tu bolnico.

Dec me je odložil v sobi s tremi starejšimi damami, me plosknil po tazadni, kušnu in oddirjal nazaj na šiht. No, lepa reč. Izbrskala sem majčko in hlače, ki sem jih določila za pižamo (le-te namreč nimam in ker so rekli, da lahko prinesem svoje stvari, sem pač improvizirala) in, v svojih copatih, oddrsala v toaleto. Po vrnitvi sem pogumno stopila pred dame in se predstavila. Ko sem jim na vprašanje, če se ne bom preoblekla v pižamo, odgovorila, da je to to, so najprej malček čudno pogledale, poštekale, da sem najbrž mal čudna in že smo bile frendice. Taglasne tri in tatiha. 2 kom. dolenjk, 1 kom. iz Prekmurja in 1 zasavski kos. Fajn družba. Sestre so se zjutraj hecale, da se jim zdi, da smo desce not pršvercale in mele žur. Razen hrane, sploh ni bilo tako hudo, kot sem pričakovala.

Naslednji dan pa sredi noči auf, lulat v lonček, termometer v uho, merit pritisk, sčekirat kri, zajtrk, vizita… Po viziti sem s knjigo pod pazduho oddrsala pihat v spirometer in še eno čudno napravo, in naprej do rendgena. Tam pa, itak, gužva in buklca je prišla na svoj račun. Ampak ne za dolgo. Mimo so pripeljali nosila. Pokukala sem gor, saj sem videla potetovirano roko. “Lejga trbouca! Kaj pa ti tle?” “Ja kaj, z motorjem sem se pelu, en me je nabil, razsu sem se po tleh, pol je pa eden čez mene zapelu. A nis brala?” Utimater! Glede na to, da je cel polomljen, se po dobrem mesecu tahudega dobro drži in se bo zlizal. Počvekala sva in obljubila sem, da ga pridem kaj pogledat.

Po kosilu in čveku s puncami se je oglasil guspud dohtar z dobro novico. Da je slika ok, da se morajo sicer še usest in pogovort in da je možno, da ne bo treba na bronhoskopijo. Jupijej!

Danes je šlo vse po programu: budnica, jutranje obveznosti, zatrk, vizita, potrdilo, da je vse bp, pakiranje, še hiter obisk pri bajkerju Željku, kosilo, slovo od punc (Lublanski zmajček, nea bruhaj več ogna. Boudi samo še taki navaden zmaj.) in domou!!!!

Na srečo sem imela srečo. Veliko. Flekec je izginil. Jp, on je olgone. Kokr bi rekla moja bivša cimra iz bolnice:”Bougeci hvala!”

2 Komentarjev

Komentarji RSS TrackBack Identifier URI