V torek po službi sem se utrujeno odvlekla do Tuša. V voziček sem vrgla pol hlebca kruha, par paradjzlnov in še neke drobnarije in se postavila v najkrajšo vrsto pri blagajni. Najprej nisem bila pozorna na dogajanje na začetku vrste, ko pa sem zaslišala povišane glasove, sem postala pozorna. Neka gospa je razburjeno klicala svojega moža, ki je z vrečkami nakupljenega že zapustil trgovino, naj vrne špecerijo. Iz vpitja sem razbrala, da ji je banka zablokirala kartico, zato jo je prodajalka hotela zadržati. Dec je prletu nazaj, zabrisal vrečke na pult in se pridružil soprogi pri vpitju na ubogo prodajalko. Kartica da je njuna in da je nima pravice zaseči, kot najhujšima kriminalcema. Da imata kritje in kaj da se grejo. Policijo da bosta poklicala. In v časopisih razkrila kako brezobrazni da so… Blagajničarka je postajala vse bolj bleda in prestrašeno je poskušala razložiti, da je banka blokirala večje število plačilnih kartic, ker so ugotovili zlorabe. Da je blokada zgolj preventivna in v njuno dobro in da mora po navodilu direktorja zadržati blokirane kartice. Ni pomagalo; možakar je postal agresiven in je na vsak način hotel kartico nazaj. Kot furija se je zagnal na drugo stran plačilnega pulta, grobo zgrabil blagajničarko, jo malček stresal, nato pa ji nič kaj nežno spulil kartico iz rok in med besnim (in malce peskovniškim) :” Nikoli več naju ne bo v ta blesav Tuš!” odvihral iz kraja nesrečnega imena. Jp, to pa je bil hladen tuš.
No, ko smo ravno pri tušu. Tudi jaz sem ga doživela. Že dan kasneje. Takisto hladnega. V takistem Tušu. Po podobnem protokolu kot prejšnji dan sem se znašla na blagajni. Le da tokrat nisem imela gotovine in sem blagajničarki nič hudega sluteč ponudila kartico. Pod nos mi je pomolila listek, ki je prilezel iz pos terminala in razložila, da je stvarca blokirana. No, lepa reč. Še dobro, da sem se po dogodku prejšnjega dne odločila za malce izobraževanja in na netu izbrskala novico, da je v trgovinah Tuš v Litiji in Ljubljani prišlo do skiminga – neke vrste zlorab bančnih kartic. Pa je šla, moja tabulš prjatlca…
Čez dva dni sem ugotovila, da bi bilo, glede na to, da sem broke in karticles, malce povprašat banko, kdaj dobim novo prjatlco. Pokličem, se predstavim, razložim situacijo in vsi so bili sila prijazni. Celo sumljivo prijazni. Pojasnili so, okoliščine preklica kartice, me potolažili, da so novo kartico in pin kodo že poslali in me povabili, da se zaradi nekih formalnosti oglasim pri njih. Odlično. Pridem, sem obljubila. Pa sem šla.
“Aha, ste prišli. Samo vas smo še čakali,” me je pozdravila gospa na banki. Kaj za vraga… “Saj veste kaj se je zgodilo, ne?”
“Vem tisto, kar sem prebrala na netu in v cajtengu pa vidla naTV-ju,” sem zmedeno zamomljala.
“Aha, no, ti nepridipravi…khm… tudi z vašega računa so dvigovali.” …blablabla…na Madžarskem…takratpatakrat…poglejte tule…
Jebemtisestričnosstarimgarjavimkokeršpanjelom! Kar stemnilo se mi je. Pa kje so lih mene najdl! Tistih par fičnikov, plača in regres, ki sem ga šparala za na morje, icolgone! Čuka! Cirka čuka ojrov so mi zžlajfal iz računa! Prokleta horda gnila kradljiva!
Čeprav znam bit drama queen kot se šika, sem se tokrat zadržala, pogumno požrla slino in skulirano čveknila:” Ti šment. Tut men da sunl, praute. Kua pa zdej?”
V glavnem, tumejklongstorišort: bankirji so mi obljubili, da bodo manjkajoče denarčke do ponedeljka nakazali na moj bogi račun. Bomo vidl če res…
No Comments Yet
Zaenkrat še ni komentarjev.
Komentarji RSS TrackBack Identifier URI
Komentiraj
