Doktor, doktor…

Zadnji gospod Modrostni je spal. Ostale tri osmičke so pririnile na plan tam nekje med 20-im in 30-im letom, tale gospodič pa se je očitno malce potuhnil in zdaj napadel v vsej svoji veličini. “Pa kam za vraga se tlačiš, a ne vidiš, da ni placa zate?” Pa je kar rinu pa rinu. Več kot en teden sem glasno trpela peklenske bolečine; trpala sem se z lekadoli, aspirini, nalgesini in vsemi ostalimi eventuelnimi preganjalci bolečine, ki so se znašli na dosegu roke (v skrajnem brezupu sem poiskusila tudi s tiktaki), menjavala tople, hladne, kisle, sladke obkladke, preklinjala in bentila… Pa nič. Nada. Njente. Še zmir je sekal k pr norcih. Da ne govorim o tem, da niti pribljižno nisem mogla zint tko k se šika. Hrana je šla noter samo v posebnih formatih: pasirano, tekoče in 0,78 x 0,78 cm. “Ne ne, ni šans, en usran zob me pa nau zjebu,” sem si naivno dopovedovala. Pa me je. Monstrum frdamani. No, ne sam. Pomagalo mu je uho. Tudi ušeska lahko človeka razveselijo s prijetno vnebovpijočo bolečino. Kjut. Da bi člouk zavriskal.

V glavnem, kar je preveč, je preveč. Danes sem sklonjene glave pomahala z belo zastavo in jo mahnila v dom zdravja. Zdravstveni domovi so odlični zabijalci časa. Če si čas seveda želiš zabijati v niti ne tako zelo sterilnem ambientu, v katerem mrgoli bacilov, virusov in ostalih hudobnih pošasti. Nekateri ljudje obisk pri zdravniku izkoristijo za glasno promocijo vseh svojih križev, bolezni in težav. Drugi, mimogrede, za to uporabimo blog, kar se mi zdi precej bolj humano. V čakalnici lahko recimo hočeš nočeš izveš vse o farmacevtskih izdelkih, latinskih imenih vseh mogočih bolezni, zakonskih težavah in reševanju le-teh, kdo s kom, katera deklina bo povila in celo o agregatnem stanju iztrebkov čakajočih. Včasih me prime, da bi vreščala. Pa na srečo ne znam.

Ko je po dveh urah mučnega čakanja pred tabo le še en sam samcat pacient, sestra nonšalantno zamomlja: “Malca.”
In si v riti. Pa jebemumast!

S pogledom ošvrknem sotrpine in se odločim, da mi zgolj jeza ne bo dvignila pritiska, zato jo mahnem na kufetek (ki ga v normalnih okoliščinah sicer ne pijem). Po pol ure je čakalnica seveda nabito polna. Ker sem na vrsti, ob naslednjem: “Napreeej,” urno vstanem, a me v trenutku prebode nebroj razjarjenih parov oči. “Eee, sem bla že prej tuki,” se poiskušam ubranit. “Me nč ne briga, vrsta je vrsta,” mi zabrusi revmatična sladkorna z možem v penziji in nosečo hčerko. Skrivim se v nekaj spodbudnemu nasmehu podobnega in jo urno ucvrem v ambulanto. Od tam me pošljejo še k zobarci, kjer s5 čakam skoraj uro, zvem, da gre v penzijo in si bo zato dala duška s svedrčki, fašem pet zvezdic, nič ne jokam, nič ne grizem, dobim napotnico za slikanje, oddirkam do bankomata, ker dons svedri niso več zastonj in po diagnozi dr. zoboderke na marš nazaj k dohtarci, ker da imam grozno gnojen mandelj. Jupi! Ponižno odcapljam v spodnji štuk in sedem čisto zraven vrat. Sestra me spusti naprej, saj je spomin na moj izpad glede obhajanja vrste pred leti očitno še vedno živ. Pogumno sprejmem očitajoče poglede, dvignem nos in se zrinem noter. Dohtarca je malo nejevoljna, ker je mandelj čist, vendar me za vsak slučaj nažene še v laboratorij. Wtf? Spet čakat? Vsekakor. Najprej do dveh, ko lab začne delati, potem pa še malo, da bom na vrsti.

Odlično. Prav tak dan sem si želela. Zunaj je sijal sonček, ptički so se ženili, jaz pa sem grela frdamane čakalniške stole. In jutri bomo ponovili vajo.

Opomba:
Avtorji fotografij ino akterji na fotografijah neznani.
Vsaka podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključna.

3 Komentarjev

Komentarji RSS TrackBack Identifier URI