Ko sem ga prvič videla, je bil ena od treh ali štirih majhnih sivih kep, ki so se pod budnim učem mame muce štorasto prekopicovale ena čez drugo. Na las je bil podoben našemu pokojnemu Charley-ju. Očitno sem o tem, kako je lušten in sploh in oh pa da je narbrž rojen prav zame, razmišljala na glas. Čez nekaj dni ali morda tednov, ne spomnim se več točno, je namreč pozvonilo in pred vrati je stal Aljoša z mačetom in astrološko karto (zame, ne za mačka).
“Prnesu sem ti mačka. Si rekla, da bi ga mela.”
Ojebemtisunce! Kaj pa zdej? Pramati so mi namreč vsaj 1001 krat zabičali, naj ne privlečem domov nobene živali več. No ja, teoretično je nisem privlekla jaz, ampak močno sem dvomila, da bo teorija pri njej vžgala. Popokala sem kosmatinca in da odnesla v dnevno. Kar bo pa bo. Mami je spala na kavču, fotra na srečo ni bilo.
“Mami, lej kaj mam,” sem jo zbudila.
“Iii, kok je lušn. Ja kje si muca? Čigava pa si?”
Glup…
“Naša,” sem zamomljala.
Hecno, kako hitro je človek v določenih situacijah zbujen.
“Kaj?”
“Ja, nš je. Zdele ga je Aljoš prnesu. Če ga naumo vzel, ga bojo vrgl v Savo,” sem naložila. “Mič je.”
Moja luba mami je zelo dobrega srca in vedela sem, da bo na najini strani. Skupaj sva povedali fotru. Po začetnem, ja kdo ga bo pa futru pa dreke pucu, se je odloču, da on z vsem tem noče imeti nič in da naj kar sami poveva prababici. Aja, pri naši hiši je prababica taglavna. Ampak o njej kdaj drugič.
No ino, zvečer je fotr, ki se mu za mačjo golazen sladko jebe, že lazil po vseh štirih za mačkurčkom, spuščal čudne glasove in bil nasploh simpatičen.
V naslednjih dneh smo družno omehčali tudi prababico in Mič je uradno postal član naše družine.
Zrastel je v velikega mačkona, ki je bil v svojih najboljših časih strah in trepet ulice. Domov se je vedno vračal pihajoč na vsakogar, ki se mu je drznil prekrižati pot. V trenutku, ko je prestopil domači prag, pa se je spremenil v popolnoma drugačno bitjece. Obraz se mu je kar nekako pookroglil, dobil je mehkejše poteze, oči popolnoma drug izraz, mijavkal je čisto po babje, z visokom glasom. In seveda smo vsi padli na te fore. Ja, ja, Mičko je pa res priden muci.
Nihče od nas, ki ga poznamo, ne bi verjel, da je bil Mič svoje čase zunaj taglaven, če njegova glava ne bi bila polna izdajalskih sledov nočnih pohodov in krutih bojevanj za ozemlje, samice in seveda ugled. Zobe je že zdavnaj pustil v telesu katerega od tekmecev. Na žalost pa je pred leti pokasiral ogromno rano na vratu, ki se mu nikakor noče zaceliti. Mamini skrbi, mazanju z vsemi mogočimi zvarki in prvovrstni negi navkljub. Zato je revež zdaj obsojen na penzionistično življenje salonskega mačkona in verjamem, da v svojih sanjah, ko trza s tacami in hecno miga z gobčkom, še vedno mlati svoje nasprotnike in šarmira mične gospodične.
No Comments Yet
Zaenkrat še ni komentarjev.
Komentarji RSS TrackBack Identifier URI
Komentiraj
