This slideshow requires JavaScript.
Celo večnost hodiš po pokrajini otroštva, med pričakovanji in med spomini. In čakaš poldne: nek visoki znak na čistem nebu, kakor zrelost težak. A med tem ko v prsih zvoni k nedelji upanja čisti zvon, minevajo petki, trdi in neveseli, in z vsakim se veča moreči dvom. Tako gremo v smeri, kamor nas nese čas, ko nas naplavlja ko jalovino ali nas vrača v pradomovino snovi, v naš prvobitni obraz. In vse je pot. Pot iz teme v temo. In nobena sled ne ostane za njo. (Tone Pavček)
